Sistemsko relacijska psihoterapija

Principi sistemsko relacijske psihoterapije

SISTEMSKO RELACIJSKA PSIHOTERAPIJA DAJE VELIK POMEN ODNOSOM 

Že komaj rojen otrok ima v sebi zametke čuta jaza, ker je namreč že od vsega začetka globoko zaznamovan z interpersonalnimi reakcijami (Satir).

Temeljna motivacijska sila pri komaj rojenem otroku je vzpostavljanje odnosov, ali kot pravi Bowlby, iskanje osebe. Človek je vtkan v sistem odnosov že takoj, ko se rodi (Stern in Bowlbly)
Sistemsko relacijski model posameznika opazuje kot del sistema. Sam psihoterapevtski proces je razumljen kot poustvarjanje pacientovega in terapevtovega sveta v vzajemnem terapevtskem odnosu, ki tako postaja še en nov pomemben sistem.

 

Sistemsko relacijska psihoterapijaVZORCI PRIMARNIH ODNOSOV SE PONAVLJAJO, DOKLER JIH NE RAZREŠIMO 

V svojem bistvu vidi sistemsko relacijsko model človeka, ki je UJET V PONAVLJANJE STARIH VZORCEV ODNOSOV KLJUB TEMU, DA SO BOLEČI IN TEŽKI.

Ko posameznik odraste, si NEZAVEDNO POIŠČE PARTNERJA, KI SE BO SKLADAL Z IDEALNO PODOBO O LJUBEČEM PARTNERJU, KI BO IZPOLNIL VSE ŽELJE. Po drugi strani pa je ta dinamika veliko bolj kompleksna, gre tudi namreč za NEZAVEDNI POSKUS ALI ŽELJO, DA BI POPRAVIL NAJBOLJ BOLEČE ODNOSE V PRETEKLOSTI ob prisotni »skušnjavi, da bi ponovil te odnose, in sicer v skladu z neizpolnjenimi agresivnimi, sovražnimi in maščevalnimi potrebami (Kernberg).

Šele, ko je človek dojet in razumljen, je v intimnem odnosu, kot pravi Grey. Ko se namreč skrb za lastno preživetje manjša, se poveča skrb za drugega. Vendar razvoj subjektivnosti tudi zastrašuje, kljub temu, da osvobaja, ker tudi sebe posameznik ne more več obravnavati kot objekt, to pa s sabo prinaša realno negotovost in možnost izgube.

 

PRINCIP VALENTNOSTI PRI IZBIRI GLOLBJEGA ODNOSA

Zaljubljenost in izbira partnerja (in vseh drugih pomembnih odnosov) ni nekaj, kar bi bilo slučajno, ampak po principu valentnosti izberemo človeka, ki ustreza našim ponotranjenim doživetjem. Glavi razlog je, da nam bo samo ta oseba lahko pomagala na novo ustvariti doživetja iz mladosti, in sicer na osnovi mehanizma projekcijske – introjekcijske identifikacije daje nezavedno obljubo, da bo zadovoljila potrebe, ki niso bile zadovoljene v otroštvu. Ker se ljudje zaljubljamo v partnerje, ki so na podobni ravni diferenciacije kot mi, le da imajo po navadi drugačne obrambne mehanizme, se podamo v odnos z nekom, ki je najprimernejša oseba za pomoč pri razreševanju nerazčiščenih zapletov iz otroštva. Tudi, če je ta izbira nevarna, kar se pokaže, ko se romantična navezanost pretvori v fizično, čustveno ali mentalno zlorabo, je to še vedno modra izbira.

 

psihoterapija, pomoc v dusevni stiski

ZANIKANJE ČUSTEV

Velika večina življenjskih težav izhaja iz zanikanja čustev.
Določena čustva se zanikajo, ker se tega naučimo v primarni družini, kasneje pa se utrdi to ravnanje ob določenih stresnih dogodkih.

Ta proces se začne s potlačenjem čustev, ki se jih v določenem okolju označuje kot neprimerna.
Neprijetna čustva se pogosto označujejo kot slaba čustva, medtem ko veljajo prijetna čustva za dobra oziroma pozitivna. S tem označevanjem se otrok sreča že zgodaj v otroštvu, ko se mu čustva, kot so jeza, žalost, sram in druga začne opredeljevati kot neprimerna in nesprejemljiva. Bolj, ko v družini velja takšno opredeljevanje čustev, bolj so posamezniki v njej nagnjeni k zanikanju čustev. Posledično pa ima odraščajoči otrok v družini, kjer se določenih čustev izogibajo, veliko manj možnosti, da se nauči ravnanja z neprijetnimi čustvi, kot njegovi vrstniki.
Posledično iz takega opredeljevanja pozitivnih in negativnih čustev izhaja mnenje, da lahko čustva kontroliramo in se zavestno opredeljujemo za pozitivna oziroma prijetna čustva. Obratno pa se lahko tudi izognemo neprijetnim čustvom.

Tako se, na primer, dosledno zahteva (od sebe ali drugih) ljubeznivost, spontanost, vedrost, poštenost itd., ne da bi se upoštevala nerazumnost takšnih zahtev.
Skrajno stališče, ki izhaja iz takšnega opredeljevanja čustev, je tako imenovano »pozitivno mišljenje«.
Pozitivno mišljenje zagovarja, da s svojimi mislimi oblikujemo svoje življenje, kar z drugimi besedami pomeni, da je »vse v naši glavi« in da lahko s pomočjo misli spremenimo svoja čustva.
Dejstvo pa je, da več kot čustev v senci (Jungov izraz za zanikana čustva) večjo moč imajo nad nami, ne glede na to, kako se trudimo.

Nekaj značilnosti delovanja zanikanih čustev:

  • O prepovedanih in nezaželenih čustvih se ne govori, kar pomeni, da obstajajo teme človekovega doživljanja, ki nimajo besed. Torej se o določenih stvareh ne sme in ne more govoriti. To pa povzroča: frustracije, nerazrešene zadeve, skrivnosti, za katere se kasneje navadno izkaže, da so bile nepotrebne oziroma obremenjujoče, in nezmožnost dogovarjanja o vsakdanjih stvareh.
  • Zanikana čustva izbruhnejo nepričakovano, v kakšnih banalnih situacijah.
    Takšni izbruhi, na primer, jeze, ki jo imamo za zaslonom, so neprimerni, ker so nesorazmerni dejanskemu stanju. Vzrok jeze je lahko popolnoma nepomemben in izbruh naravnost smešen. Ker se tega sramujemo in smo v zadregi, je to še en razlog več, da jezo še bolj potlačimo.
    Potlačena žalost je lahko videti precej grozovito, ko nam gre pogrebu ljubljene osebe na smeh in tega početja ne moremo ustaviti.
    Zanikana čustva uhajajo v preoblečeni obliki. Tako se na primer ne moremo spomniti imena osebe, ki se nam je zamerila, vendar smo to zamero zanikali. Ali pozabimo na njen rojstni dan ali kakšen drug pomemben datum, povezan z njo.
    Potlačena čustva nam lahko v domišljiji naredijo celo zgodbo nesreče partnerja in našega reševanja, čeprav vemo, da samo, tako kot vedno, zamuja na večerjo. Ker pa si jeze ne priznamo, ta uhaja ven kot velika skrb zanj (povsem neprimerna dejanski situaciji).
  • Ker imamo določena čustva v senci, v drugih ljudeh nezavedno povzročamo ravno ta čustva. Oseba brez strahu je lahko skrajno nevarna in nas je ob njej upravičeno strah. Posameznik brez sramu bo na primer znancu povedal najbolj intimne stvari, ki je ni želel razkriti nikomur, niti partnerju ne. Ob tem je znanca navadno zelo sram.
    V vsakdanjem življenju doživljamo številna čustva, ki niso naša, ampak jih drugi nezavedno prenašajo na nas. Če jih ne zanikamo, so nam ta prenesena čustva lahko v veliko pomoč pri vzpostavljanju in negovanju odnosov. Povedo nam, s katero osebo je nevarno iti na primer v avto, ker ne vozi varno. Včasih, takoj ko vidimo osebo, vemo, da z njo ni dobro imeti stika. To niso vedno le naše frustracije ali predsodki, ampak zanikana čustva, ki jih posameznik močno potlači in jih zato prenaša na nas, hkrati pa nam tudi sporoča resnico o sebi.
    Posledice zanikanja čustev so lahko zelo različne in odvisne od številnih dejavnikov: od kakovosti stika z materjo v prvih petih let otrokovega življenja (Bowlby), socialnih in drugih pomembnih dejavnikov in genske zasnove.