Individualna sistemsko relacijska psihoterapija se osredotoča na odpravo glavnega vzroka ne-funkcionalnega vedenja oziroma motenj. Ne poglablja se v površinsko spremembo vzorcev mišljenja in vedenja, razen kolikor je nujno potrebno.
Osredotoči se na odpravo motečih pretiranih čutenj in telesnih senzacij ter z njimi povezanih kognitivnih (razumskih) izkrivljanj. Ko človek odpravi čutenja, ki mu onemogočajo normalno vsakodnevno delovanje na določenih področjih življenja, se lahko zanese na svoje občutke. Ker jih več ne odriva nima nobene potrebe, da bi od njih bežal. Razumska komponenta je pogosto skoraj popolnoma zdrava. Posebej to velja za tiste posameznike, ki so se zelo trudili, da bi sami naredili vse, kar je mogoče na poti ozdravitve.
ČLOVEK TAKO NA PRIMER VEČINOMA VE, KAKO BI BILO SMISELNO RAVNATI oziroma kaj bi bilo dobro zanj in za druge. VENDAR MU TO NE POMAGA, KER MU ČUTENJA NAREKUJEJO POPOLNOMA DRUGAČNO VEDENJE. Ker so izjemno močna, se lahko ignorirajo samo z utrudljivim opogumljanjem, siljenjem samega sebe, vlaganjem nesorazmernega napora, ki lahko popolnoma izčrpa, ali celo pravim bojem za obstanek. Če to ne zadostuje, jih je nujno prisiljen omamiti. Kljub temu pa se ne more izogniti, da ne bi imela močnega vpliva na njegovo življenje in življenje ljudi okrog njega, posebej bližnjih.
PO KONČANI PSIHOTERAPIJI
Osebi se po končani psihoterapiji NI TREBA OPOGUMLJATI (si razumsko prigovarjati), SE SILITI, TRUDITI ALI CELO BORITI, DA BI LAHKO OPRAVLJALA VSAKODNEVNE OBVEZNOSTI IN UŽIVALA V STIKIH Z LJUDMI. Ko v telesu ni več pretiranih občutkov, se lahko človek zanese sam nase, oziroma je v stiku sam s sabo. Temu se z drugimi besedami pogosto reče, da se ima rad. Večinoma ne deluje zaradi zunanje spodbude, ampak izhaja iz svoje lastne. Seveda ostaja zunanja spodbuda motivacijska sila, vendar glavni motivacijski dejavnik izhaja iz človeka samega. Svoje življenje lahko tako živi polno oziroma ustvarjalno po svojih lastnih normativih in standardih, kar bistveno izboljša tudi samo kakovost življenja.
Psihoterapevtska pomoč
V KAKŠNIH SITUACIJAH JE SISTEMSKO RELACIJSKA PSIHOTERAPIJA PRIMERNA?
- ko je posameznik prisiljen ponavljati določena dejanja
- ne more kontrolirati navad, vzgibov ali vedenja
- se v »svoji koži« ne počuti dobro
- ali se določene težave ponavljajo
KAKO POTEKA PSIHOTERAPEVTSKA POMOČ?
Poteka v obliki strokovno vodenega pogovora, v katerem je psihoterapevt odgovoren za celoten proces psihoterapije. Med terapevtskim procesom se pove tisto, kar hočete.
PSIHOTERAPEVTSKA POMOČ JE CELOVITA
Obravnava posameznika kot celoto, kar pomeni, da upošteva primarno družino, iz katere izhaja, in okolje, v katerem živi, vendar le v tolikšni meri, kot posameznik želi, oziroma čuti. OSREDOTOČI SE SAMO NA TISTE PROBLEME, KI JIH OSEBA HOČE REŠITI IN NE IŠČE KRIVDE za morebitne težave. Obenem se prepreči, da se določena nezaželena situacija ponovi ali izrazi na drugem področju.