Kako naj bi izražanje čustev povzročilo, da izginejo simptomi, ki so lahko včasih že prav pošastni (na primer halucinacije, izrazito izražene tesnobe, glasovi …)? Zakaj ne bi odpravili samo simptomov, na primer s kognitivnimi ali vedenjskimi tehnikami ali psihofarmakološkimi sredstvi?
Ne – potlačena čustva nam edina omogočajo “normalno” funkcioniranje. Človek se lahko zanese nase in na druge ljudi samo tako, da lahko zaupa svojim čustvom. Za boljše razumevanje lahko navedemo nekaj primerov.
- Če lahko človek zaupa svoji jezi, jo bo izrazil takrat, ko jo začuti in na način, sprejemljiv za druge ljudi. Če se jeza nenadoma pojavlja v popolnoma neprimernih položajih – le kako bi lahko kdo zaupal temu čustvu? Posameznik se nekje razjezi in doživi zastrašujoče posledice. Medtem ko se, na primer, v domačem okolju neprestano jezi, pa se nihče ne odzove oziroma se nič bistvenega ne spremeni.
- Če je osebo ob nevarnem dogodku strah, se bo poskusila na neki način zaščititi, seveda zopet ob pogoju, da lahko zaupa svojemu strahu. Če je ta neprestano navzoč, kako naj se zaščiti? Preostane ji stalen beg ali predaja. Kaj naj naredi, ko strahu sploh ne čuti, razen strahu pred paničnimi nekontroliranimi napadi, ki se pojavijo brez njene volje ob popolnoma neprimernem času? Oblik vztrajnega nekontroliranega “uhajanja” čustev na površje je zelo veliko, s tem pa tudi oblik nevšečnosti in težav, povezanih s tem.
To velja za vsa čustva. Ko človek ne more zaupati svojim čustvom, je v njem psihična zmeda, in to tem večja, čim bolj intenzivno čustva zanikuje. Tak posameznik nima kompasa, po katerem bi varno ravnal v odnosu z ljudmi. Ne da bi zavestno hotel, ljudi rani, ali oni ranijo njega.
Ne more kar reči, zdaj tega ne bom počel več, svoja čustva bom jemal resno, ker čustva kar sama prihajajo in odhajajo. Lahko se samo odzove nanje.
Ko je notranja stiska prevelika se vedno izrazi v zunanji. Pa naj gre za to, da si človek poišče zdravilo sam (kot so razne zasvojenosti in omame) ali opozarja okolico na svojo stisko z delinkventnimi ali družbeno neprimernimi načini ravnanja. Najpogosteje se stiska odraža na kulturno sprejemljiv način. Pogosto izbruhne kot tesnoba, patološki strah, fobije, halucinacije, glasovi …
Ko preko strokovno vodenega pogovora in dela z občutki in telesnimi senzacijami, prebujamo zatrta čustva, posameznik dobiva tisto temeljno mero, po kateri se vsi ravnamo v odnosu do sebe in drugih. Tako lahko svojo stisko, ki je pogosto nezavedna, izrazi in sogovornik to stisko tudi sliši, začuti in jo ubesedi. Na tak način dobi posameznik besede za svoja notranja dogajanja, s tem pa tudi za svoja čustva oziroma telesne senzacije. Ko se besedno izražanje in čustva povežejo, ni potrebe po zanikanju in preusmerjanju čutenj. Lahko se govori o njih, ne da bi se ob tem komu dogajala krivica. Z drugimi besedami, ko lahko povemo to, kar dejansko čutimo, nima naša podzavest oziroma naše telo nobene potrebe več, da bi stisko izražalo na neprimerne načine.