Kako dolgo bo trajala terapija?
Terapija traja, dokler ne rešite problema, zaradi katerega ste prišli oziroma se konča, ko ste zadovoljni z uspehom. Iz prakse smo ugotovili, da traja individualna terapija povprečno od nekaj mesecev do več let (enkrat tedenski obiski), vendar to ni pravilo, ki bi veljalo za vse. Povprečje obiskovanja zakonskih terapij je približno osem mesecev.
Imam težave, ki pa niso zelo moteče.
"Občasno se ne počutim najboljše oziroma zapadem v nekakšno depresivno stanje. Ponoči takrat zelo slabo spim, nič več se mi ne da, skratka ne počutim se najbolje. To se navadno zgodi, ko imamo v službi zelo veliko dela in zato doživljam veliko stresov, ko pa se napetost v službi sprosti, depresija mine. To stanje po navadi traja mesec ali dva, potem pa se umiri. Je pametno poiskati pomoč, dokler sem še mlada, stara sem namreč 23 let? Se lahko razvije iz tega kaj resnejšega, na primer dolgotrajna depresija?"
Ni nujno, da se vam bo kdajkoli iz tega stanja, ki ga opisujete, razvila depresija. Je pa res, da po nepotrebnem trpite in da se vam splača preprečiti to dogajanje. Mladi ste še in pred vami je še veliko aktivnih let, verjetno boste ustvarili tudi družino. Takrat boste verjetno še bolj obremenjeni, kot ste zdaj in se vam utegne stanje, ki ga opisujete, ponavljati pogosteje in bolj intenzivno (vendar tudi to ni pravilo). Stanje, ki ga opisujete, je z individualno sistemsko relacijsko psihoterapijo razmeroma hitro rešljivo, zato ne vidim vzroka, zakaj si ne bi pomagali. Verjamem, da se vam bo s tem bistveno dvignila kakovost življenja, ne samo v času stresov v službi, ampak tudi na drugih področjih življenja.
Kako se bom počutil med terapijo?
Terapija poteka v sproščenem vzdušju in prebuja čustva. Čeprav boste čutili tako imenovana negativna čustva morda bolj, kot ste jih do zdaj, se vam bo povečala tudi zmožnost doživljanja pozitivnih čustev. Zato se boste med terapijo počutili predvsem bolj žive, kar je zelo osvobajajoč občutek.
Se bom po terapiji bolje počutil?
Po terapiji boste pridobili zmožnost globljega čutenja, zato bo vaše splošno počutje boljše.
Moram na terapijo hoditi redno?
Reden obisk zagotavlja uspešnost psihoterapevtskega procesa in je tudi v veliki večini primerov nujen za nemoten proces dela. Po dosedanjih izkušnjah reden enkrat tedenski obisk tudi bistveno skrajša čas psihoterapevtskega procesa.
Kako naj vem, da mi bo ta terapija pomagala?
Tega vnaprej ne morete vedeti, dokler ne pridete vsaj enkrat na terapijo.
Je vseeno, katerega psihoterapevta obiščem? Po čem se ločijo med seboj?
Določeni psihoterapevti so specializirani za določena področja na primer družinski, zakonski terapevti itd. Imamo tudi več vrst psihoterapij: kognitivne, vedenjske, psihoanalitične, relacijske ... Preden se odločite za določen način obravnave, je dobro vedeti osnovne podatke: kako dolgo bo obravnava v vašem konkretnem primeru trajala (vsaj povprečno), bo terapevt obravnaval vaše težave na kognitivno-vedenjski ravni ali se vam bo posvetil globlje (bo posegel na čustveno in telesno raven, kar pomeni tudi trajnejše in bolj celostne pozitivne spremembe), kako se boste med samim psihoterapevtskim procesom počutili in kako boste lahko ocenjevali terapevtovo delo in s tem svoj napredek.
Individualna sistemsko relacijska psihoterapija se ukvarja s psihoterapijo posameznikov (razen psihoterapije otrok) in omogoča hitro, učinkovito in globinsko obravnavo. To pomeni, da je sorazmerno kratka in rešuje probleme na vseh treh ravneh človekovega doživljanja: na sistemski, relacijski in intrapsihični ravni. Hkrati pa poteka v prijetnem in sproščenem vzdušju.
Pri izbiri psihoterapije sta pomembni dve stvari:
- strokovna izobrazba psihoterapevta (tako na primer opravljeni tečaji niso primerna strokovna izobrazba; prav tako ne šole oziroma fakultete, ki niso verificirane).
- strokovnjakova dejanska uspešnost. Ocenjujejo jo obiskovalci psihoterapije (torej se ocenjuje po vaših kriterijih) in nikakor ne po merilih samih psihoterapevtov. Če terapija v razmeroma kratkem času ne doseže nobenih sprememb, je velika verjetnost, da jih tudi nikoli ne bo.
Mi lahko več poveste o teoriji, po kateri delate?
Skušnjava, da bi se poglabljali v teoretično ozadje same psihoterapije, je verjetno mikavna. Vendar vam zaradi samega znanja psihoterapija ne bo nič bolj pomagala, niti vam pridobljeno znanje ne garantira uspeha terapije. Zato je takšen napor popolnoma odveč, razen če niste strokovnjak iz tega področja. Svojo energijo je bolje usmeriti tja, kjer vam bo koristila.
Lahko med terapijo jemljem psihofarmakološka sredstva?
Lahko. Vendar je v tem primeru zelo nujno redno vsakotedensko prihajanje. Terapija traja navadno tudi dlje časa kot običajno. Čas obiskovanja terapije je seveda odvisen od vašega cilja, ki ga želite doseči. Običajno (v večini primerov) pa terapija traja več let. Izjema so kratkotrajna ali ciljna psihofarmakološka zdravljenja.
Imamo resne težave z otrokom starim 12 let, izostaja iz šole, se ne uči in je zapadel v slabo družbo. Niti ne vemo, če jemlje droge, glede na to, da njegovi prijatelji kadijo travo (marihuano). Moj mož tudi odklanja vse oblike pomoči.
V primeru MLADOLETNEGA OTROKA (in v nekaterih primerih velja to tudi za ODRASLEGA OTROKA, KI ŠE ŽIVI PRI STARŠIH oziroma je od njih odvisen) je zelo zaželeno, da prideta na psihoterapijo oba starša. Na ta način najlažje omogočimo razrešitev težav na sistemski ravni, kar pomeni predvsem na začetku hitrejše in učinkovitejše razreševanje otrokove problematike. Če eden od staršev resno odklanja sodelovanje, je smiselno, da se v obravnavo vključi starš, ki želi otroku pomagati. Pomembno je, da se v proces psihoterapije nikogar ne sili.
Ker se spremembe na enem članu družine vedno prenesejo na sistemsko raven, je zato tako mogoče pomagati otroku. Hkrati je realno pričakovati, da bo partner, ki ni vključen v terapijo, opazil pozitivne rezultate in začel sodelovati. Posebej to velja, če ima rad partnerko in mu dobro počutje oziroma blaginja otroka veliko pomeni.
Med terapijo je treba paziti le, da se simptomatika, ki jo nosi otrok, ne prenese na drugega člana družine.
Sem že dolgoletni uporabnik psihiatrije, postavljenih imam več diagnoz. Mi lahko pomagate?
To je odvisno od tega, kaj želite doseči in od vaše pripravljenosti redno hoditi na terapijo. Če ste pripravljeni enkrat tedensko obiskovati terapijo, vam uspeh ne more izostati. Seveda ob realno zastavljenih ciljih, ki jih hočete doseči. Cilje psihoterapije lahko zastavite skupaj s psihoterapevtom na prvi psihoterapevtski obravnavi.
Kako naj ugotovim, da mi psihoterapija pomaga? Ne bi rad dajal denarja in zapravljal svojega časa z nečim, kar nima posebnega učinka name?
Takoj po prvi terapiji si začnite postavljati vprašanja o učinkovitosti terapije. Tako kot veste, da je "kruh" kakovosten šele, ko ga poskusite, tako velja za večino stvari v življenju. Nevarna je nekritičnost lastnih misli in vera v teorije, da se rezultat vidi šele po preteku določenega časa. Za večino stvari namreč velja, da rezultate vidimo dokaj hitro ali jih pa sploh ni. Enako velja za individualno sistemsko relacijsko terapijo.
Vprašanja, ki si jih lahko postavljate že po prvi terapiji, so na primer:
- Imam občutek, da se moj problem rešuje?
- Me terapevt obravnava resno?
- Se osredotoča na moje težave, ki jih hočem rešiti?
- Se problem rešuje na globlji ravni ali z zanikanjem oziroma preusmerjanjem pozornosti?...
Kakšna je razlika med psihiatričnim zdravljenjem in psihoterapijo? Je vseeno, kje poiščem pomoč?
PSIHOTERAPIJA je zdravljenje duševnih (čustvenih) težav s pomočjo psiholoških sredstev, v katerem usposobljen človek vzpostavi poklicen odnos s pacientom, da bi odstranil ali modificiral obstoječe simptome in spremenil moteče oblike vedenja, hkrati pa spodbujal pozitivno rast in razvoj (po Wolbergu). Značilno za psihoterapevtsko zdravljenje je, da odpravlja temeljne vzroke določenih simptomov (vendar to ne velja za vse vrste psihoterapij – posebej ne za tiste, ki slonijo na kognitivnem in vedenjskem pristopu). Tako psihoterapija človeka dejansko ozdravi. Slaba stran pa je, da je pri določenih motnjah (navadno dolgo trajajočih in izrazito izraženih) ne moremo uporabljati oziroma ima omejen vpliv. Tako na primer pogosto pri shizofreniji psihoterapija nima posebnih učinkov v smislu zdravljenja, posebej ne pri daljšem trajanju bolezni. Pomaga pa pri prilagajanju shizofrenega bolnika na okolico, kar je za svojce kot samega bolnika lahko zelo dobrodošlo.
Tudi hujše odvisnosti od psihoaktivnih snovi pogosto zahtevajo posebno psihoterapevtsko obravnavo in popolno abstinenco (vzdržnost), kar je včasih zelo težko doseči.
Včasih psihoterapija ni primerna metoda zato, ker zahteva svobodno privolitev posameznika. V določenih primerih se oseba, ki je za okolico zelo moteča in tudi sama zelo trpi, ne dojema kot “potrebna” zdravljenja. Mogoče je tudi, da se osebe, ki trpijo zaradi svojega stanja, bojijo, da bi jih kakršnokoli zdravljenje zaznamovalo kot neuravnovešene osebe.
PSIHIATRIČNO ZDRAVLJENJE je usmerjeno predvsem na odpravljanje simptomov duševnih motenj s psihofarmakološkimi sredstvi. Slabost takega načina zdravljenja je, da ne zdravi v smislu, ki ga poznamo iz splošne medicine. Z drugimi besedami to pomeni, da duševna motnja ne izgine samo z jemanjem tablet. Dobra stran pa je, da psihofarmakološka sredstva relativno hitro omilijo simptome duševnih motenj. V psihiatriji poznamo tudi prisilna zdravljenja, ki so včasih nujna, predvsem v nekaterih akutnih primerih.
Je možno zdraviti organske duševne motnje s psihoterapijo (demenca, duševne motnje pri možganskih poškodbah, delirij, epilepsija itd.)?
Ne, ker je pri MOŽGANSKIH DUŠEVNIH MOTNJAH vzrok motenj sistemska motnja ali bolezen, ki prizadene možgane.
Kakšna je uspešnost zdravljenja zasvojenosti (na primer z drogo ali alkoholom) s psihoterapijo?
Uspešnost je pri ZASVOJENOSTIH v veliki meri odvisna od sodelovanja bližnjih oseb, ki z zasvojenim posameznikom živijo. V primeru, da pri psihoterapevtski obravnavi posredno sodelujejo tudi ožji družinski člani, je učinkovitost takšne obravnave procentualno zelo visoka. Seveda je treba med drugim zagotoviti tudi redno prihajanje zasvojenega posameznika. Priporočljivo je, da na prvo srečanje pridejo tudi ožji družinski člani, s katerimi oseba dejansko živi, ali ima pogoste stike. Možno je, da jih bo terapevt vključil tudi med samo obravnavo (predvsem to velja za starše mladostnikov).
Kdaj je smiselno začeti obiskovati psihoterapijo?
Psihoterapevtska obravnava je najbolj učinkovita na samem začetku pojavljanja določenih motenj (na primer motenj spanja, razpoloženja, občutkov stalne tesnobe ali brezsmiselnosti, na začetku pojavljanja fobij, blodenj, halucinacij itd.)
S takojšnjo obravnavo bistveno skrajšamo čas prihajanja na terapijo. Pri psihotičnih motnjah se pogosto zgodi (lahko tudi pri drugih motnjah), da problematika po nekaj letih ni več primerna za psihoterapevtsko obravnavo.
Zato je zelo priporočljivo, da se na psihoterapevtsko obravnavo, po možnosti pride čim prej in se po nepotrebnem ne odlaša. Navadno se s časom trajanja in s stopnjo intenzivnosti motnje zmanjša tudi učinkovitost psihoterapevtske obravnave. Pri veliki večini posameznikov tudi sam proces staranja zmanjša sposobnost spreminjanja.
Kako učinkovito je zdravljenje nevrotskih, stresnih in somatoformnih motenj (fobije, posttravmatska stresna motnja, panična motnja, obsesivno – kompulzivna motnja itd.)?
Zdravljenje teh motenj z individualno sistemsko relacijsko psihoterapijo je v veliki večini primerov zelo uspešno. Redno prihajanje bistveno pospeši psihoterapevtski proces.
Kako učinkovita je psihoterapevtska obravnava depresije?
Za vse RAZPOLOŽENJSKE MOTNJE je značilna zelo učinkovita obravnava, posebej v prvih letih pojavljanja simptomov afektivnih motenj. S časom trajanja motenj in intenzivnosti le teh je tudi možnost popolnoma učinkovite obravnave manjša. Posebej to velja za resno izražene motnje.
Je možno zdraviti osebnostne motnje (vase umaknjene osebnosti, zavrte osebnosti, tip bordeline osebnosti, disocialna osebnostna motnja-psihopatija itd.)?
Osebnostne motnje se težje zdravijo, ker praviloma posamezniki s temi motnjami ne iščejo psihoterapevtske pomoči (niti kakšne druge vrste pomoči). Razen v primeru, ko jih k temu prisili okolica, kar pa je razmeroma redko (razen izjem, kot so na primer bordeline osebnosti). Uspešnost obravnave je odvisna od tipa motnje in njene stopnje.
Kakšna je uspešnost obravnave pri motnjah hranjenja?
V veliki večini je uspešnost zdravljenja visoka. Izjeme so izjemno kritične situacije, ko je potrebno splošno medicinsko zdravljenje, da se lahko terapija sploh začne, in posamezniki, ki ne kažejo skoraj nobene želje po tem, da bi se prenehali ukvarjati s hranjenjem oziroma hrano (nujna je vsaj minimalna želja oziroma odločitev).
Kakšen pomen ima psihoterapija pri nasilju v družini?
Psihoterapija je učinkovita, ko se nasilnež sam (ali skupaj z žrtvijo) odloči za psihoterapijo. Pomembno je namreč, da zmore osnoven realen uvid v dejanski položaj oziroma dogajanje. Dokler nasilnež v družini nima uvida v to, kar se dogaja in vsaj delno ne sprejema svojega dela odgovornosti so potrebni drugi ukrepi, kot so dejanja policije, sodstva, varnih hiš in ostalih ustanov, ki se intenzivno in specializirano ukvarjajo s to problematiko. Dokler traja nasilje, je psihoterapija za osebo z izkušnjo nasilja lahko samo ena od oblik pomoči, ki ji pomagajo, da prekine krog nasilja. Šele, ko nasilje ni več prisotno, se lahko počasi osredotoči na raziskovanje same sebe in razreševanje svoje problematike.
Če niste dobili vseh odgovorov, nam pošljite svoja vprašanja.