Ker psihoterapija neposredno odpravlja moteče občutke se poleg tega, da odpravite trenutne težave, posledično za vedno rešite vseh nefunkcionalnih vedenj. Po končani obravnavi ne boste nikoli več potrebovali tovrstne ali podobne pomoči.
Po obravnavi boste odpravili tiste psihične težave, ki vas trenutno težijo (tesnoba, nenehen strah, panični napadi, obsesivne misli, nesposobnost vzpostavljanja zdravega partnerskega odnosa, potreba po omamljanju …)
Hkrati pa:
- boste avtomatsko sposobni vzpostaviti in vzdrževati pristne globoke odnose (intimni, odnos z otrokom, prijateljske …),
- se ne boste se izogibali odgovornostim oziroma se boste z naravno lahkoto soočali z vsakodnevnimi obveznostmi,
- boste motivirani za dosego svojih ciljev, ne da bi se vam bilo potrebno za motivacijo posebej truditi.
Več o sistemsko relacijski psihoterapiji
V čem je ta oblika psihoterapije drugačna od drugih?
- 1 -
Po končani psihoterapiji se človek ne boji se več določenih dejanj, ljudi ali stvari, ima moč za to, da naredi, kar želi in lahko vzpostavlja pristne ter globoke odnose.
Travmatiziranemu človeku je zelo težko razložiti, kako se bo počutil po terapiji. Bolj, ko je ranjen, težje si predstavlja, kako naj bi čutil samega sebe. Čeprav hrepeni po končni ozdravitvi, hkrati težko verjame, da je zanj mogoča. Iz bolečine nedosegljivega se lahko celo posmehuje takšnim prizadevanjem. Prezir je izraz globoke nemoči in ga je zato treba spoštovati kot izraz človekove nerealne podobe o sebi in svetu. Hkrati pa je razumljivo, da posameznik, ki dvajset, trideset ali več let živi v nerealnem svetu bolečine, upravičeno dvomi, da se je lahko znebi. K temu veliko pripomore nespodbudno okolje, ki takšna prizadevanja, zaradi občutka lastne ogroženosti, označuje kot nesmiselna. Tako mu ostane le še zatekanje v obrabno vedenje. Za boljše razumevanje bom naštela nekaj takšnih OBRAMBNIH VEDENJ:
– »Vsi ljudje smo ranjeni. Zato je popolna ozdravitev nemogoča.«
Gotovo drži, da smo vsi ljudje izkusili napake staršev oziroma vzgojiteljev. Te ne puščajo trajnih posledic, zaradi katerih bi kdo iskal kakršnokoli pomoč. Vendar ne govorimo o teh napakah, ampak o tistih dogodkih, ki otroku puščajo zatrta čutenja v telesu. Zaradi njih ima človek v odraslem življenju posledice, zaradi katerih popolnoma po nepotrebnem trpi.
– »Ni mogoče delovati po občutkih. Normalno je, da se mora človek truditi za dosego svojih ciljev. Zato se mora boriti proti občutkom, ki ga silijo početi nerazumna oziroma škodljiva dejanja.«
Življenje je za ranjenega človeka na žalost res en sam boj. To nenehno posameznikovo prizadevanje, da bi premagal čustva, ki delujejo proti njemu, kaže na to, da ima v telesu zatrta čutenja. Ni normalno, da se mora boriti proti občutkom, ki so pogosto močnejše od njegove volje. Ne glede na to kako močno se oseba trudi zavajati sebe, globoko v sebi ve, da z njo nekaj ni v redu. Neranjen človek nima v sebi nobenih sil, ki bi delovale proti njemu, zato mu razum deluje skladno s čutenji.
- »Vsi ljudje imajo težave. Življenje ne more biti lahko.«
Težave so sestavni del življenja. Za ranjenega človeka pa je življenje pogosto polno premagovanja, napora in trpljenja. Odlaganje problemov na kasnejši čas, vlaganje nesorazmernega napora v njihovo razreševanje, občutki krivde za stvari, ki jih trenutno ni mogoče spremeniti … so izraz ranjenosti. Reševanje težav ni nekaj, kar bi zahtevalo čezmerno prizadevanje oziroma utrudljivo delo. Izjema so le izredne razmere. Realno je, da človek svoje obveznosti opravlja lahkotno in sproščeno. Odraz duševnega zdravja ni število ali velikost težav, ampak predvsem način reševanja.
- »Vsi ljudje se kdaj omamljamo.«
Omamljanje je prisilno dejanje, ki ne izhaja iz osebne odločitve. Vzrok omamljanja je izključno v psihopatologiji posameznika. Okoliščine samo določajo, na kakšen način se bo manifestiralo. Z drugimi besedami, okolje določa, katera omamna sredstva so kulturno sprejemljiva in na kašen način.
– »Tudi drugi okoli mene doživljajo podobno kot jaz.«
Ranjeni ljudje se pogosto poglobljeno družijo s sebi podobnimi, zato se takšno primerjanje navadno slabo obnese. Poleg tega se ranjen človek na neki paradoksalen način boji resnice, čeprav ga ta osvobodi. Hrepeni po njej, hkrati pa ga je strah, da ga bo raztrgala oziroma uničila.
- 2 -
Pri tej obliki psihoterapije ne gre za površinsko odpravo vzrokov težav, na primer tako kot pri kognitivnih in vedenjskih (behaviorističnih) pristopih. Površinske psihoterapije so učinkovite za odpravo točno določenih motenj. Imajo pa resno pomanjkljivost, ne dotaknejo se temeljnih vzorcev, zaradi katerih človek trpi. Zato je to proces, ki se nikoli ne konča. Poleg tega pa ni naravno, da se mora človek vse življenje truditi razmišljati “pravilno” oziroma “smiselno”.
- 3 -
Obenem ne gre za globinsko obravnavo, ki jemlje psihoterapijo kot proces osebne rasti oziroma se osredotoči na odpravo le točno določenih težav. Vse globinske psihoterapije se navadno osredotočajo na odpravo vzrokov težav in posegajo na intrapsihično področje. Potrebno je biti pozoren, če ne nudijo dokončne osvoboditve od občutkov, ki vodijo v nefunkcionalno vedenje. Samo poseganje v področje intrapsihičnega namreč ne zagotavlja odpravo tiranije notranjih prisil. Zato so takšne oblike psihoterapij lahko pot, ki se morda sicer z vmesnimi prekinitvami, nikoli ne konča.